»Dramatični mir, pozdravljam te in se ti zahvaljujem, da si me postavil na konico svojega noža. Loviti moram krhko ravnovesje, da ne zdrsim, solza, po tvojem rezilu. Nikjer ni nikogar.«

»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih. Telo se ponižno dvigne v pokončen položaj. Radostim se človeške drže. Ni samoumevna. Čuvala jo bom. Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj.«

»Živi in rasti naprej, v veselje bralcem in ustvarjalcem!«

»Tudi sama sem bila vključena v pripravo razstave. Najprej je bilo treba oddati vse predmete, sodelovala sem tudi pri popisu. Občutek sem imela, da sem stalno nekako vpeta, čeprav roko na srce osrednje delo so opravili profesionalci. Ko pogledujem tole razstavo, lahko rečem, da sem pretresena in ganjena. Bom pa v miru enkrat prišla sama in si jo v miru ogledala. Razstava je resnično bogata, kakovostna.«

»Tisočstranski špeh Marcela Štefančiča Če umrem, preden se zbudim: klasično obdobje filma noir.«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih.«

»Igralska ekipa za predstavo garala nekaj mesecev.«

»Sicer ni šlo na dah, zaradi izjemne obsežnosti tega dela sem se moral nekajkrat vračati na površje, da zajamem zrak.«